Jure Longyka. Izjemen gost in nepozaben sogovornik. Bogat, v pripovedi in lastni iskrenosti.
Nama je bilo v čast. Vi pa s slastjo ugriznite v njegove zapisane razmisleke
Jure Longyka ni hišnik (čeprav bi bil z veseljem). Ni gradbeni inženir (ker tega ne bi znal). Ni odvetnik (pa bi lahko bil, ker zna z jezikom). In žal tudi ni velikodušen, široko razgledan svetovljan (zaradi značajskih omejitev in življenjskih ne-danosti ne gre). Tako nekako.
Izštekani iz cone udobja pehajo predvsem izvajalce, ki v oddaji gostujejo. Če temu poslušalci sledijo, je to čudovito. Dejstvo pa je, da se poslušalci Izštekanih v grobem delijo na poznavalske, ki znajo ceniti “izštekano dodano vrednost”, ki vedo, koliko se je izvajalec res odmaknil od svoje siceršnje prakse. Ter na tiste, ki oddaji zaupajo in ji prisluhnejo, pohvalijo pa predvsem to, koliko dobrih izvajalcev jim je odkrila.
Moja glasbena cona udobja je le tam, kjer lahko v glasbi spontano uživam, ne da bi se vklapljali radovednost, raziskovalna žilica in deloholizem. Večinoma torej ob glasbi delam, tako ali drugače urejam svoje vedenje o njej in procesiram občutke, ki jih v meni vzbuja. Kadar lahko poslušam glasbo in mi ni treba delati, se ob njej zares sprostim. To se zgodi v treh primerih: če jo tako zelo dobro poznam, da se omenjeni vzgibi ne zbudijo; če o njej nimam pojma in ne sodi v moj ožji delokrog; ali če je tako svinjsko dobra, da me potegne noter in uživam z duhom in telesom in razumom in brezumom, od glave do pete torej, in ne morem misliti na nič drugega. Nekateri koncerti so taki.
O, ja. Zajeban. Vsaj tako se mi zdi. Sicer je obče prepričanje, da sem prijazen in mehak. A bližnji vedo bolje.
Meni se ne zdi, da bi bila prepoznavnost slovenske glasbe slaba. Seveda so mnogi mediji sokrivi za stanje, ki ga imamo. A ravno toliko so krivi tudi poslušalci. Ljudje, poiščite glasbo, ki vas bo vznemirila, bodite zahtevni!
Kadar kdo zabavlja, kako pri nas nimamo dobre domače glasbe, ga vprašam, kdaj je bil nazadnje na Metelkovi ali v Kinu Šiška ali... Ponavadi obmolkne. Podobno je s slovenskim filmom; pojdite delat anketo in veliko odgovorov bo, da ne gledajo slovenskih filmov, ker da so slabi; ko jih prosiš, naj jih naštejejo pet, pa ne pridejo dlje od Kekca.
Z drugimi besedami: kdor je prepričan, da je prepoznavnost slovenske glasbe slaba, ta gotovo ne spremlja pravih medijev. Nehajte kriviti medije in poiščite dobro glasbo, dva jebena klika stran je, če že nobenemu mediju ne zaupate.
Odgovor je enak prejšnjemu.
Oh, dajte no. Alergičen postajam na ta diskurz. Mislim, da so tisti, ki neprestano sprašujejo, ali imamo dobro slovensko glasbo, že dolgo del problema. Zakaj se je to sploh treba spraševati, od kod ta dvom?!
Danes sem poslušal koncert Dan D na daljavo iz Cankarjevega doma in ga doživel nekoliko rutinsko, verjetno je bil problem v meni, prevečkrat sem že slišal ta repertoar. Zavrtel sem si posnetek zmagovalcev decembrskega Kantfesta. Nastop pevke Zale Smolnikar v Prvi vrsti. In novi album trnovskega raperja Skove “Theatrum”. Ta je dvignil nekaj kocin.
Slabo poznam tuje radie, nisem pravi naslov za to vprašanje. Če bi lahko, bi za glasbene urednike in opremljevalce postavil samo strastne ljubitelje glasbe. Tiste, ki se niso nikoli kompromitirali z držo “saj je bedna muzika, ampak ljudje to hočejo”. Žanr pri tem ni pomemben, pomembna je samo strast, ljubezen do glasbe. Če je nimaš, zreduciraš glasbo zgolj na longitudinalno valovanje delcev. Popolnoma jo razvrednotiš. Glasba brez čustev, glasba, do katere ni odnosa, ni glasba.
Morda tisto iz prejšnjega vprašanja? Domišljam si, da kljub navidezni mirnosti in potrpežljivosti premorem nekaj notranjega žara, strasti. Ljubezen do glasbe, to je nedvomno stalnica. Malo sem najbrž tudi narcisa, pozornost in potrditev dobro deneta. Čeravno je to pri takem norcu, kot sem jaz, ki si vedno znova postavlja tako visoke standarde, da jih težko dohaja, zelo naporno in od narcističnega užitka ostane bore malo. Potem pa je tu še služnostni vidik. Izštekani pač nisem le jaz in dlje ko leta tečejo, daljši ko je seznam izjvajalcev in njihovih izjemnih izštekavanj, večji ko je ugled znamke, hitreje ko razprodamo decembrski koncert v Kinu Šiška - teže je nehati. Že dolgo sem služabnik svoje lastne oddaje. To, spojeno s strastjo in ljubeznijo, je v bistvu visokooktanska kombinacija. Kot pravijo: če je ženska prava, hočeš služiti.
Hm. Najbrž na to, da nisem odnehal, ko je bil še čas. Zdaj je kot rečeno prepozno, verjetno bom Izštekane delal, dokler se bom lahko premikal. Če jih ne bo kak fašist prej izbrisal.
Ves čas gledam, kar delajo drugi. Ampak ne, da bi se meril z njimi ali navdihoval od njih ali kaj podobnega, temveč ker pač moram predelovati informacije, intenzivno spremljati sceno. Ko iščem idejo...? Ha, ha, idej je kolikor hočeš. Naj odprem zapiske, seznam z imeni potencialnih gostov Izštekanih, o katerih razmišljam... dobrih sto imen je na njem. Ni problem najti idejo, problem je, katero idejo izbrati za razvoj. Takrat tuhtam sam pri sebi, ja. Temeljito si prisluhnem, kaj mi neka glasba naredi. Če je tektonika prava, iz tega nekaj bo.
Ja, tisti dolgolasi, Longyka, morda ga poznate. In seveda zamisli predebatiramo v uredništvu Vala 202. Edino v tem kontekstu lahko zares odgovorim na prejšnje vprašanje - zelo pozorno gledam, kaj delaj(m)o na Valu, in se pogosto odločam mimo tega, da prinesem kaj novega, nesmiselno bi bilo, da bi pihali v isti rog.
Izrazen in obenem neafektiran. Prodoren in hkrati miren. Resen in sočasno nezatežen. Pa pri teh kontrastih ne gre za zlato sredino, to bi bilo omledno, povprečno in dolgočasno. Dober govorec dejansko izžareva nasprotja, ki se bijejo v njem in v svetu, sega daleč na vse pole navedenih dihotomij.
To je čudovito delo, kaj bi dal, da bi ga lahko še kdaj izkusil. Najbolje je to opisal Jože Dolmark, bil je dramaturg pri Barabah. Režiserju Miranu Zupaniču sem na enem prvih srečanj dopovedoval, da se mora potruditi in mi čimbolje orisati svoje predstave, kaj želi. Jože me je ustavil in dejal: “Ti moraš film sam sanjati. Le tako boš lahko kaj doprinesel.”
Hm, joj, ne vem, ali je produktivno, da tule pišem traktate o nečem tako samoumevnem... Kdor ima z Metelkovo ali Rogom težave, ker naj bi bili tam “malo čudni”, naj si zapomni, da se lahko le od drugačnega od sebe kaj naučiš. In naj se spravi tja.
Prostori? Nedvomno KUD Franceta Prešerna na Trnovem v devetdesetih. Metelkova nekoliko kasneje, ko se je etablirala kot trdnjava alternative in postala nepogrešljiva. Kino Šiška, itak, to je vzorčen primer javne instrastrukture za urbano kulturo. Je kdo omenil stare alternativce? :)) Aja, pa klub Hound Dog, kjer sem prvič slišal igrati Siddharto. Sicer me pa najdete vsenaokoli, obiske koncertov usmerjam po programu, ne na osnovi prostora.
Zares nova in dobra glasba vedno odraža zvoke sveta, iz katerega je vzniknila. Ne spomnim se, zakaj prav trap, najbrž so me takrat spraševali o tem fenomenu. Ki sem ga težko sprejel, če sem iskren, se mi veliko trapa zdi v bistvu trash, zelo je zanič, ne prenesem ga. In to me osrečuje, končno nova glasbena zvrst, glasba novih, mlajših generacij, ki mi gre na živce, ki je ne razumem, ki se mi zdi bedna - jeees! Predolgo smo živeli brez pravega generacijskega prepada v popularni glasbi in to ni dobro. To, da se je meni, ki imam jebenih petdeset let, zdel trap na prvi posluh obupen, pa je odlično. No, seveda so vmes biseri, Matter se mi zdijo res presežni. Ampak to je logično, oni so presežek sami po sebi, njihova poetika je širša od vsakega glasbenega žanra. Kaj sem še mislil s to izjavo?
Mah, ne bi več dolgovezil, Đorđe Balašević je v “Računajte na nas” že vse povedal.
Evo, sem jo že potegnil, Balašević :))
Oskar ima in je vedno imel absolutno prosto pot skozi glasbene svetove. Ko je bil še mulc, sva imela nekaj učnih ur v fotrovi fonoteki, a nisem težil. Vzel je tisto, kar ga je zanimalo. Podzavestno pa se je itak nalagalo v njem ves čas. In simpatično je, ko opaziš svoj vpliv v kakšni malenkosti. K meni kdaj pride po nasvet na področju toske tehnike, snemanja glasbe in obdelave posnetkov. Sicer sva oba na tem področju ljubitelja, s svojim delom se ga prej dotikava kot ga obvladujeva, a deliva zanimanje zanj.
Mja, včasih bi se raje skril in imel mir. Ampak sploh ni hudo. V bistvu zelo cenim vsakogar, ki se na ulici ali v hribih opogumi in pristopi in pohvali, kar počnem. Za to je vendarle treba nekaj aktivacijske energije in če so ljudje motivirani za takšno gesto, to vsekakor razumem kot kompliment in ne kot motnjo ali bognedaj ogrožanje. Prednost blage in v dolgih letih zgrajene prepoznavnosti je verjetno, da mi ljudje spontano precej zaupajo. To je dragocen kapital, ki ga je moč kaj hitro zapraviti, zato je treba paziti, da se zaupanju ne izneveriš. In smo spet pri ponižnosti in tem, da v bistvu služim ljudem.
Namenjajo mi svojo pozornost, svoj čas, svoje zaupanje, verjetno tudi projicirajo kakšne želje ali druga čustva... kako naj se drugače vedem do tega kot ponižno?
K sreči take sproti pozabljam.
Hm. Sem lahko malo cheesy? Razveselijo me starejši ljudje z jasnim, radovednim, iskrivim pogledom. Razžalostijo pa ljudje brez empatije.
Naj izstrelim ali si razbijam glavo 48 ur?
No, ker nimam časa, bom izstrelil. Novi punk in grunge posnetki Samuela Bluesa, nekaj komadov je dal na youtube, album pa še nastaja. Če to ne šteje, ker ni “izdelan” izdelek, pa Repetitor - “Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji”.
Najljubša Izštekana oddaja:
Joj, ne sprašujte me tega, lepo prosim. No, recimo letna pregledna oddaja Izštekani v letu 2020, za katero sem izbral smetano smetane. Ne bi pričakoval glede na krizo živega izvajanja glasbe, a Izštekani smo imeli izjemno letino.
Jack Garratt - Worry
Oboje.
Dušan Jovanović - Na stara leta sem vzljubil svojo mamo
Berlejbej, na predstavitvenem koncertu prvenca na Metelkovi, 2 kosa.
To se ne da.
Islandija, krog naokoli in enkrat počez, v vsaj 14 dneh.
Ne spomnim se.
Moja prva misel ob tem vprašanju je bila: saj meni nasvetov skoraj nihče ne daje. Kar je seveda neumnost, mnogi prijatelji mi hočejo dobro in mi marsikaj svetujejo.
Primož Pirnat.
Bližajoči se rok.
Se odklopil od vsega. Izštekal. Pa ne znam. Ali si ne upam?
Jure Longyka ni hišnik (čeprav bi bil z veseljem). Ni gradbeni inženir (ker tega ne bi znal). Ni odvetnik (pa bi lahko bil, ker zna z jezikom). In žal tudi ni velikodušen, široko razgledan svetovljan (zaradi značajskih omejitev in življenjskih ne-danosti ne gre). Tako nekako.
Izštekani iz cone udobja pehajo predvsem izvajalce, ki v oddaji gostujejo. Če temu poslušalci sledijo, je to čudovito. Dejstvo pa je, da se poslušalci Izštekanih v grobem delijo na poznavalske, ki znajo ceniti “izštekano dodano vrednost”, ki vedo, koliko se je izvajalec res odmaknil od svoje siceršnje prakse. Ter na tiste, ki oddaji zaupajo in ji prisluhnejo, pohvalijo pa predvsem to, koliko dobrih izvajalcev jim je odkrila.
Moja glasbena cona udobja je le tam, kjer lahko v glasbi spontano uživam, ne da bi se vklapljali radovednost, raziskovalna žilica in deloholizem.
Večinoma torej ob glasbi delam, tako ali drugače urejam svoje vedenje o njej in procesiram občutke, ki jih v meni vzbuja.Kadar lahko poslušam glasbo in mi ni treba delati, se ob njej zares sprostim. To se zgodi v treh primerih: če jo tako zelo dobro poznam, da se omenjeni vzgibi ne zbudijo; če o njej nimam pojma in ne sodi v moj ožji delokrog; ali če je tako svinjsko dobra, da me potegne noter in uživam z duhom in telesom in razumom in brezumom, od glave do pete torej, in ne morem misliti na nič drugega. Nekateri koncerti so taki.
