Zato v naslednjem sklopu gostiva njegovega starejšega duhovnega brata, ki je pravzaprav 12 let mlajši.
Nama je bilo v čast. Vi pa s slastjo ugriznite v njegove zapisane razmisleke
Človek, ki pozna glasbo iz vseh kotov, barvnih spektrov, prizorišč in naprav. In prav zato nama je v čast, da se je pustil orisati - z nama.
Samo glasbenik sem. Nisem nič drugega. Ne ločim, ne pridem domov in si rečem- sedaj nisem več glasbenik, sedaj sem pa nekaj drugega.
Bila je fora. Prijatelji so me hecali, ker smo gledali nemške porniče. Sošolec je imel očeta, ki je presnemaval pornofilme, nekje v drugem, tretjem razredu osnovne šole. Seveda smo jih gledali, tam pa je bilo konstantno slišati: Ja, Schatzi, Com Schatzi,... ☺
Hja, kaj pa naj bom? Aleksander? To se sliši dolgočasno.
To sem bil premajhen, se ne spomnim. So mi pa povedali, da sem bil star okoli 9 mesecev, bil sem v hojici, starši pa so živeli v 1. nadstropju. In, ko so odprli vrata, sem šel s hojic lepo sam po stopnicah in se prekucnil. Ni mi bilo nič! Mogoče manjši pretres možganov. Hec. Lahko pa, da je vseeno vplivalo malo name. Ne bi moral reči za “ziher”. ☺
Ne, preveč sva bila narazen. 12 let. Spomnim se samo par stvari. Vem, da če je bil doma in sem gledal kako grozljivko, sem potem tekel k njemu v posteljo, ker me je bilo strah. Spomnim se tudi, da je brat enkrat narisal na steno neko drakulo (Magnifico je talentiran tudi v risanju). Idiot je narisal najstrašnješo drakulo, tako da je bilo meni kot mulcu res neprijetno. Nisem mogel spati, ne nič. Tako, da jo je moral potem prekriti z neko cunjo, da me Drakula ni videla..
Saj nihče ni mogel! Moja generacija si je mislila, ok, sedaj sem se najedel, daj mi zdaj nazaj žogo. Ne vem. To spanje, mi ni nikoli bilo. Mogoče sedaj.
Valda, so bili hitri prsti, piz*a. Saj so vsi kaj malega kradli, ko so bili majhni. Kake čigumije, recimo. Jah, valda si kaj “spizdil”. Kakšno kolo. ☺ To smo vsi počeli. Vsaj tisti iz mesta.
V Kosezah je to smešno. Si ubistvu na ulici, ampak ni avtomobilov in drugih cestnih “nevarnosti”. Ni tudi geto, da bi bilo preveč hudo. Če gledam na današnje mulce, potem pa - ja! Smo bili “street”!.
Posluh itak imaš. Interval ujeti se pa naučiš. Pač poslušaš. Zraven ti pa še Manjo vseskozi sika in kaj pametuje. Pa se navadiš, da so vsi nervozni in je bolje, da čimprej ujameš noto in ritem. ☺
Pomoje okoli 8. Razreda. Takrat sem spoznal, da me samo to zanima. Takrat nekje, sem tudi sestavil prvo skupino.
Kar nekaj ubistvu! Imeli smo eno kitaro, jaz sem imel en radio, v katerega sem lahko priklopili kitaro, nekdo je tolkel po škatlah. Malo smo se snemali, si mislili wow, kako dobri smo, vse skupaj pa je bilo dosti zanič v resnici. Ampak že takrat mi je bilo zabavno vse v vezi z glasbo.V srednji šoli pa sem bil del skupine Rože, ki imam še nekje na kaseti. To smo snemali pri Činču, to pa je že bilo tako malo bolj zares.
Prva pesem, da je izšla na nosilcu zvoka, mislim da je bila za Grapefruit teater, za predstavo Limonada. Nek d’n’b sem naredil. Imam še danes na CDju.
Tukaj hodimo na svobodno delo. Ta studio je sicer največji in najbolj dodelan. Na Gosposvetski smo bili v 4. nadstropju. Nositi opremo sredi noči gor in dol pa je še danes precej neprijeten spomin.
Raje delam v svoji glavi in ja, potrebujem svoj mir. Mozart ni potreboval ničesar, jaz pa potrebujem vsaj kitaro ali pa klavir. Sem “poštekal”, da če hočem narediti pesem, si moram prav tako umakniti vsa digitalna pomagala, ker me k nastanku novega komada, pesmi - ne vodijo. Dajmo se najprej fino imet, potem pa poskusimo to energijo, raziskovanje ujeti v zvočni zapis. Zakaj nekaj zveni wow in nekaj ne? Za tem ni nobene znanosti. To je energija. To ni tehnika. Zato, če se vrnem na Mozarta, zakaj še danes “trga gate” in ga poslušamo po vsem tem času? Ali pa Beethovna? Oni so ujeli to energijo v notni zapis, mi jo poizkušamo ujeti v zvočni zapis, kar je še toliko bolj izmuzljivo. Še posebaj danes, ko je tako pomembno, koliko ti snare “špricne” in podobno… Problem pri tehnologiji je, da te (lahko) odvrne od bistva. Primer, kupiš na internetu od nekoga zvočno banko (sound bank) in pričakuješ, da ti bodo elementi delovali enako v tvoji pesmi kot v avtorjevi. Ne bodo! Ti si kupil namreč njegovo energijo, zato pri njemu zveni kot “fuck yeah” pri tebi pa kot “shit”. V tem smislu mislim, da je ustvarjanje glasbe malo kot slikanje.
Poka vedno, kaj je s tabo. To je moj brat, seveda, da poka.
Ne vem, tako je že celo življenje. Meni je všeč ta ideja “family biz”. Poskusil sem tudi sam, pa mi je “jebeno” dolgčas. Poskusil sem tudi, kot DJ - morda se spomnita. Ampak meni je bilo spet dolgčas. Sam na odru, ljudje se spodaj zabavajo - jaz pa sam. Počutil sem se, kot da bi imel solo dve uri. Nimam nič proti DJjem, da ne bo pomote, samo to res ni zame.
Kočo že ve kaj govori (smeh). Vse to je nastopaštvo, vse je šowbiznis. Saj grem še danes rad vrtet, rolat. Ampak za 100, maksimalno 200 ljudi, kjer se lahko igram in ti “uvalim” pesem, da boš šel za kazen od sreče na šank - še po 3 runde. Če pa vrtiš v Gavioli, pa tega ni. To pa meni ni več samo zabava, “žur”, to doživljam kot šov. So pa DJji, ki trgajo, ne vem zakaj ne bi rekel, da to ni glasba oz. glasbenik. Sicer že nekaj časa nisem pogledal, če delajo kaj novega, kako so kaj na primer francozi C2C. Pred leti so nastopali tudi v ljubljanskih Križankah. Uh, kakšne “šale” delajo za gramofoni, račem lahko samo - waw. Namesto kitare je “turntable” - in to vse gre v živo. En skreča boben, en bas, nekdo melodijo… noro. Poglejte, priporočam.
Bova, seveda. ☺ Nimava druge. Manjo je, kot je. Ima ustvarjalno, pa sicer kaotično energijo, jaz sem pa bolj racionalen, kot je on. Če govorimo pa o nastajanju glasbe. Hja, morava nekako jadrati, ni recepta.
Vse. Kaj pa je bolj pomembnega? Vsaj pri nas.
Ni nujno. Ponavadi sicer res tisti, ki zna igrati glasbo zna tudi na primer plesati. Ni tako daleč eno in drugo. Ni pa nujno, da znaš svojo glasbo tudi vizualizirati.
Seveda me veseli. Kolikor koli nas dela na tem, nas je premalo. Za projekt Stožice, švicamo pol leta, z Manjotom vred. Za en koncert se pripravimo, kot da delamo celo turnejo. Ne sešteje se, da bi imel večjo ekipo in ne bi počel vsega. i>
Črne brisačke.
Ker vse ostalo se na odru vidi! ☺
Tamalim je to všeč. Kaj naj jaz?
Pri trapu? Mislim si, pa dajte dečki že zamenjati ta drum kit, ki ga vsi uporabljate - istega - zadnjih 5let. To za začetek, pa bo trap še veliko bolj zanimiv. To je edino, česar ne razumem. Ostalo štekam. Zakaj morajo pa vsi uporabljati isti snare, od pop glasbe do undergrounda, isti drum kit - tega pa ne.
Pri nas? Senidah, je naredila veliko, Matter so mi zanimivii. To zelo “digam”. Kakšni Koala Voice so mi tudi blizu. Zagotovo sem še na kaj / koga pozabil. Nimam kaj reči čez glasbo v Slovenijii. Tudi zabavnjake gledamo tukaj v studiu v petek zvečer.
Valda! A je še kakšna druga oddaja na naši TV, kjer pridejo glasbeniki v živo odigrat glasbo? In znajo peti? Ni je. Žal.
Rad berem, kaj imajo povedati osebe, ki so mi všeč. Kaj naredijo oni, ko jim nehajo zvoniti telefoni, recimo. Kako obvladujejo in razmišljajo o stvareh, o preizkušnjah, procesih, skozi katere gremo vsi.
Ne vem, če…
Delal sem te stvari. Zato se spomnim. Vem za vsako noto veliko bolj, kot bi si želel. Si zraven pri nastanku, igranju, masteringu, pa potem koncerti… tolikokrat greš skozi, da seveda ostane. Ravno sedaj sem imel ta problem, ko smo snemali akustično različico Sonce je posijalo. V originalu sem pel tretji glas in se mi je dobesedno “zapekel”. In sem potem imel problem iti glasovno drugam, drugače, ker sem se vseskozi vračal k temu, kar sem imel zapečeno v glavi.
Vadiš. Druge ni!
Kar nekaj. Nazadnje sem z glasbo opremil film Šiška Delux. Sem pa glasbo za ta film delal sam.
Mlakar je pavijan. Odličen je! Imela sva hudo nalogo. Nismo imeli veliko časa. Iztok je sproti pisal tekste, jaz pa glasbo, ampak sva se dobro ujela. To spada v kategorijo, “nisem vedel, da sem sposoben tega, pa zgleda sem”. Projekt, ki ga ne bom pozabil.
Vsaka od stvari ima nek svoj žur, ki je interesanten. Kar je na odru, je vedno čarobno. Avdio-video posnetki tudi. V bistvu rad delam vse.
Odigrati 2 urni sešen za bobni, je vse prej kot enostavno.
Sem ja. V Stereotipu in Outsiderju. Nimam pa teh ambicij. To je prišlo sproti in spontano. Biti igralec se mi zdi bolj “zajebano” kot biti glasbenik. Če že film, bi se raje kot igralec, preizkusil kot režiser.
Batman 1. Vrhunska glasba, za katero je poskrbel Prince.
Nič mi ni prav prišel premor. Komu pa je? Ni, da sem zaradi tega manj ali bolj ustvarjalen, samo tako je… depresivno je bilo vse skupaj.
Oboje. Kaj pa naj bi? Lahko ne bi poizkušali narediti nič. Tako pa smo raje poskusili ustvariti vsaj nekaj.
Še dobro, da vsaj so. Vsi vemo, da je to nekaj drugega, kot če bi bil tam, v živo. Mogoče smo pa v fazi, ko nam je že počasi vseeno, ne vem?
Imam stvari, za katere ne vem, kaj bi z njimi. Ni pa tako, da se vračam nazaj in recikliram oziroma, da bi nekaj, kar ni bilo dobro “za nas”, uporabil pri nekem drugem glasbeniku. To ne! Že ko ustvarjam imam v glavi razloge za zvoke, zakaj jih bom uporabil. Ali bo to za predstavo, ali da bo Magnifico čez njih pel - in mi je to pomembno. Ne morem ustvarjati za nekoga in potem dati material nekomu drugemu.
Me, seveda.
Za Olimpijo, seveda! Sem pač iz Ljubljane. Pogledam pa tudi NBA, nogomet. Magnifico nas je navadil tudi, da se v studiu zavzeto gleda in navija za slovensko nogometno ligo.
Doma.
Nič me ni pretirano navdušilo. Vsaj ne od “velikanov”. Mogoče Weeknd in projekt Andersona .Paaka in Bruna Marsa.
Klasika.
Ne razmišljam o negativnih stvareh.
Bela Krajina.
bi se ukvarjal z glasbo
Ah’ sej je uredu.
Ni te aplikacije.
Če bi lahko, bi…
Če povzamem Dave Chappela - nisem za prepoved orožja in municije. Dal bi zastonj vsem orožje ampak vsak naboj bi bil pa vsaj 5 BitCoinov. Ta mi je bila všeč. Marsikaj bi spremenila.
Pripravila: Ula Furlan in Jure Miklošič
